CONFESSIONS

Vsi zagotovo poznate tiste ekološke zabojnike v katere odlagamo in ločujemo naše odpadke. Vsak zabojnik in barva tega ima svoj pomen. Ampak očitno nekateri tega ne razumejo in so skrajno primitivni ter namečejo vse kar je možno, v zabojnike in ob zabojnike in potem te smeti tudi teden dni kazijo celotno okolico. Naš dedek je ob odlaganju odpadkov v za to namenjene zabojnike opozoril mlado frajlo, ki je v zabojnik za plastiko hotela odložiti bergle – kovinsko plastične, naj jih tja ne odlaga, ampak odpelje na odpad ali vrne zavodu za zdr. zavarovanje. Nato mu je ta zagrozila, da se starec nima kaj vtikati v to kaj dela…ta pa njej nazaj, da naj jih odnese domov. Čez nekaj ur sta se na njegovih vratih pojavila dva policista in ga seznanila, da je kršil Zakon o varstvu javnega reda in miru (citirano iz zakona: nedostojno vedenje je vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju), zahtevala njegov podpis zapisnika in mu izročila plačilni nalog za znesek 100 €, ga seznanila o možnosti ugovora in nadaljnjem postopku pri sodniku za prekrške. Ne vem kaj sta mislila, da se bo 75-letnik ukvarjal s sodniki za prekrške. Izjavil je, da naslednjič, če odložijo jedrske odpadke se na to ne bo oziral, ker očitno je najbolje biti tiho.

In potem se čudimo zakaj nastajajo črna odlagališča odpadkov, zakaj so ob ekoloških zabojnikih kupi smeti, ki tja ne sodijo.

Razmišljam o nakupu novega mobilnega telefona. Všeč so mi taki, ki so nekaj posebnega. Zagledala sem se v Nokio 7373. To bi bila moja prva nokia, do sedaj sem bila uporabnik izključno Motorole in SE.  Za omenjen mobilnik še nikjer nisem našla kakšne pametne ocene, razen nekaj tujih.  Zdi se mi, da se sistem odpiranja telefona (obrat za 180 stopinj) zna kar hitro pokvariti. Iščem pa nekaj, kar ne bi bilo vedno na servisu ali v okvari. Zato potrebujem nasvet. Help wanted!!!

O.K., spet se je zgodilo, tisto za kar se je že itak vedelo, da se bo. Masaker na Columbine high school se je zgodil 20/4/1999. Eric Harris and Dylan Klebold se odločita, da imata dovolj vsega in ubijeta 12 sošolcev in profesorico, nato pa sodita še sebi. Gre za t.i. mass murder-4 ali več smrtne žrtve. Zakaj? Sploh ni pomembno zakaj. 16/4 so spet umrli popolnoma nedolžni ljudje in to kar tako. Pa naj bo to nesrečna ljubezen ali karkoli že, ni pomembno, kaj je na lestvici vrednot višje kot človeško življenje? Moč upravljanja s človeškimi življenji, igra boga. Od kod navdih za take igre? Posedovanje in prodaja orožja sta preveč razširjena, prevelika dostopnost škodi. Različne vrste orožja prodajajo kar tako na stojnicah, kot bi se v Ljubljani, neko nedeljo oglasil na boljšjem sejmu in zavil še lep semi-automatic, kar tako, če bo treba.

Se mi zdi kot, da se tudi po masakru na Columbine high school nič ni spremenilo. Minilo je kar nekaj časa in ponovila se je ista zgodba, ki bi jo lahko preprečili. In seveda, dogodek bo še nekaj časa odmeven, še nekaj obletnic bo minilo in vse bo šlo v pozabo, do nove tragedije.

Zunaj je tak lep in sončen dan, jaz pa sedim za računalnikom in delam. Bi še kako rada odložila moje delo in obveznosti, ampak ne morem, ker do sedaj nisem naredila nič, pa dva tedna sem imela časa, pa se mi ni dalo. Zdaj pa obžalujem. Ko bi vsaj vsak dan malo pa bi bilo danes že narejeno.

Redkokdo, ki ga poznam ima že v naravi tisto željo, da nekaj naredi še pred rokom. Tudi pri izpitih je bilo vedno tako, učenje v zadnjem trenutku. Vedno se je našlo kaj drugega, kar je bilo potrebno storiti… in zdaj bentim, ker nimam časa za kaj drugega. Ja, saj vem ne odlašaj na jutri kar lahko narediš že danes, pregovor, ki se ga nihče ne drži. Ali pač?

Uživajte v sončku.

Večeri, ko gremo bejbe ven žurat niso ravno pogosti, so pa nujno potrebni za ohranitev common sensa. Ste že ugotovili, da se nekje pojavljajo skoraj vedno ene in iste osebe. Ali je pač naključje, da ravno takrat, ko si ti tam (na vsake toliko tednov), so tam vedno tudi oni. Danes se ne hodi ven pred polnočjo, razen če gre za katero od privat žurk, ampak vedno čez polnoč, ker takrat naj bi se žur šele začel. Seveda potem prevzameš riziko, da boš stal v vrsti med obiskovalci in čakal, da te spustijo v “kraljestvo zabave” (nismo šli v Kongo). Obisk enega priljubljenih lokalčkov, bilo je kar kul, okrog polno ljudi, malo se moraš razkomotiti. Naročimo Heinija, nakar pridejo modelčki s svojo družbico, s penino. Pogovor nanese na to, kaj kdo dela, s čim se ukvarjamo. Nakar mi tipček-M pove, da je prevoznik, transportira blago po državah izven Slovenije. Naporen poklic je to. Pogovor steče, malo zaplešemo. S prijateljicami se odpravimo naprej in M hoče mojo številko. Začne mi razlagati, da je tisto o prevozništvu bil hec, da ima svoje podjetje. To dejstvo za mene nič ne spremeni, številke ne bi dobil. Ampak zmotilo me je, da je po novem, ko greste fantje ven potrebno lagati kaj delate, da se na vas ne prisesa kakšna pijavka, ki bi hotela kaj več. Dober kolega mi razloži, da je nekajkrat že testiral ženske, ki jih je spoznal in te so vedno pokazale zanimanje, če je povedal kaj v resnici dela, medtem ko, če je bil poštar ali delavec v fotokopirnici ni bilo več zanimanja. Meni je vseeno kaj kdo dela, ker vsako delo je častno. Moti me, da so take bedaste igrice sploh potrebne.

No, naslednjič ko grem ven bom DJ.

Danes je na sporedu (na HRT ob 20:10) drugi del kultne Tolkienove triologije. Sicer nisem ljubiteljica domišljijskih filmov, ZF, ampak vendar spadam med tisto polovico zemljanov, ki so si film ogledali. Sicer gre za že 100 krat prežvečeno temo o boju med dobrim in zlim, pa vendar prikazano na drugačen način. Edini Prstan, ki daje absolutno moč, prstan po katerem hrepeni temni vladar Mordorja, da bi zavladal svetu in zasužnjil njegove prebivalce je treba uničiti. Frodo, hobit in prstanonoša, ki bi skoraj podlegel čarom prstana in njegovi moči, prstan le uniči v osrčju gore. Pot je bila dolga, žrtev pa veliko. Ali nismo tudi mi sami nosilci prstanov, polnih temnega zla, obupa in pogoltnosti? Želje, ki nas vsak dan opominjajo na temno plat človeške narave in nas razjedajo v dno duše. Temne želje in karakterji, ki pri tistih, ki jim podležejo povzročijo razpad njihove osebnosti, da ostanejo le še blede sence tistega kar so bili ali bi lahko bili. Želim vam, da bi vsi svoje prstane hranili v najbolj zavarovanem delu svoje duše, da se temna zgodovina človeštva in nesreče posameznikov ne bi ponavljale.

V petek je bil zadnji službeni dan v temu letu. S sodelavci smo sedeli v ta glavni (šefovi) pisarni in pili, nekaj makega pojedli. Zanimivo, ko si ti 20+ ostali pa 30 pa do 50+, in poslušaš o njihovih prigodah v življenju, kaj se jim je zgodilo, kje so bili. Včasih je bilo res boljše zlasti v temu, da so bile dobrine bolj cenjene, življenje je bilo bolj cenjeno. Danes, ko imamo nešteto konvencij o človeških pravicah in temeljnih svoboščinah me zanima ali se zaradi tega ljudem bolje godi?Bi rekla, da ne. Mislim, da nek zapis posameznikovih pravic ne bo prinesel boljšega družbenega stanja. Etika in morala itak ne obstajata več. Ne v medsebojnih odnosih ne v globalnem pomenu. Spili smo kar precej, zavladal je občutek kot, da se spet vidimo čez pol leta. Ko so se starejši odpravili domov smo ta mladi še popivali vse do poznega popoldneva. Pogovor o temu kako bo čez 10 let, morda pa mi takrat sedemo med člane uprave, postanemo glavni, he he, včeraj so bile sanje dovoljenje. Mogoče pa sanje nekega dne postanejo resničnost.

Medtem, ko smo se vsi ukvarjali s Strojanovimi, ko si na vsakem uradu, pri notarju, na avtobusu, v banki, v čakalni vrsti slišal ta priimek na S., ki se utegne zapisati v slovensko zgodovino, če bi delali anketo po katerem dogodku ste si zapomnili leto 2006 bi to zagotovo bili oni in evro, no razen, če se bo zgodila še ena Lipa ali kaj podobnega, medtem so se cene nenadoma dvignile,  popisovalci so že trkali na vrata in evro bo tu. Še dobro, da so prišli ti S. iz Ambrusa, da vsi sedaj vemo kje je fucking Ambrus, da vemo kje je padla pravna država, kje je padla policija kot organ, ki sodeluje s sodno vejo oblasti. Hvala vam! Mogoče pa je zdaj jasno kaj se dogaja z našo sodno vejo oblasti. Jasno je kaj se dogaja z našo ustavo in zakoni, ki so le črnilo na papirju, zapisane besede. Pravna in socialna država pa taka. Važno, da plačujemo davke. Važno, da nas bodo popisali in vsi razpravljajo o temu, da popisovalca ne bodo spustili v stanovanje. Itak je vseeno. Kaj si mislite, če ga boste prestregli na pragu, da bo kaj bolje, da katera od mer ne bo razkrita. No saj ne rečem, vsaka stvar je za nekaj dobra.

Danes je bil spet tak dan…spomin da te  ni več z nami, da nikoli več ne pokličeš, da te nikoli več ne vidim. Bolečina je enaka, s tabo je umrl del mene, ne vem kateri del duše je to bil, zeva le prazna črnina. Ne vem, če me v življenju še kdaj lahko tako boli kot boli tvoja smrt. Spomnim se tistih zadnjih pogovorov, zadnjih pogledov, zadnjič sem te videla z odprtimi očmi.  Če bi vedela, da bo zadnjič bi te močneje objela, se stisnila k tebi, ti oprostila za vse izgubljene trenutke, ki jih nismo preživeli skupaj. Pogrešam te, vem da te vsi pogrešamo, samo ne govorimo o temu. Tisti dan se je moj svet ustavil, le zunanje življenje je teklo dalje,  v duši je peklo, ostra bolečina, ki mi ni dala miru. Vem, da si si želel, da bi se bolje izteklo, vendar usoda je taka, življenje je tako kruto. Spomnim se, ko si bil zaskrbljen, vendar si vseeno prikrival kakšno je dejansko stanje. Ko bi vsaj vedela, da bo tako, ko bi se lahko pripravila. Saj, na smrt očeta se ne moreš pripraviti, saj vem.

Pogled na moje življenje danes, komaj dve leti sta minili in toliko stvari se je zgodilo. Ko bi me videl. Močnejša sem, močnejša kot kdajkoli, svoja, tako kot si hotel, kot si mi rekel naj bom, obljubim.  Zbogom tati, zbogom.

Vedno mi je bil nekaj posebnega. Odštekan, privlačen, samosvoj. Ko bi bilo več takih…